Ozke ulice, ki se razširjajo v trge s kamnitimi vodnjaki, kamnite hiše, ki se naslanjajo ena na drugo, grad in znameniti vrt – to je Štanjel, eno izmed najstarejših in zagotovo najslikovitejših kraških naselij. Začenja se ob vznožju 363 metrov visokega griča Turn in se terasasto dviga proti vrhu. Kamnite hiše so značilno kraške, z ozkimi okni, portali in dimniki, nekatere imajo celo kamnite strešne žlebove.
Poseben značaj dajeta naselju renesančno-baročni grad in poznogotska cerkev sv. Daniela s svojevrstnim limonastim zvonikom, ki so si jo za svoje zadnje počivališče izbrali grofje Cobenzli. Prav ta grofovska družina je konec 17. stoletja dala v 15. stoletju zgrajeni graščini dokončno podobo.
Zaradi nevarnosti turških vpadov so naselje obdali z obzidjem, ki je v kamniti objem stisnilo grad, cerkev in hiše. Prva stavba zunaj obzidja je bila postavljena šele v 19. stoletju, predtem pa so, po prenehanju turške nevarnosti, hiše in del gradu naslonili na obzidje in obrambne stolpe.
Posebna znamenitost Štanjela je Ferrarijev vrt, ki ga je arhitekt Maks Fabiani ustvaril za svaka Enrica Ferrarija. Vrt velja za najpomembnejšo parkovno ureditev iz obdobja med obema vojnama. Uvrščen je med spomenike državnega pomena in ima status krajinskega parka.
Štanjel je prvikrat spoznala Miša, ko je po kraških regionalnih cestah iskala obvoz do Nove Gorice. Samo iz daljave ga je videla, pa jo je tako prevzel, da smo morali še enkrat na ogled, tokrat sva bila zraven tudi Valči in jaz. Kratek sprehod po kamnitem mestecu in neverjetno okusna malica (kraški pršut, domači kruh, italijanska focaccia, teran in malvazija) servirana na grajskem dvorišču, sta nas prepričala da se moramo še enkrat vrniti, tokrat za več časa. Par tednov kasneje smo najeli stanovanje in vsi štirje preživeli nepozaben vikend. Štanjelske ozke ulice imajo res posebno vzdušje, skoraj irealno, kakor da bi te nenadoma čudežno prestavili v kakšno manjšo utrdbo Tolkienovega Srednjega Sveta.
Naša gostiteljica, gospa Marija Švagelj, nam je pokazala njen prevod angleške knjige My Country and my People, ki jo je napisala Wanda Škof, hčerka štanjelskega učitelja, ki se je poročila z angleškim vojakom – kasneje slovitem popotnikom in romanopiscem – Eric Newby, katerega je spoznala sredi vojne v nenavadnih okoliščinah, iz katerih je nastal celo holywoodski film.
Še eno knjigo nam je pokazala: “Murva Fabianijevih – Stoletje miru na Krasu” čudovita ljubezenska zgodba, ki jo je v italijanščini napisal Renato Ferrari in opisuje kako je Charlotte von Koffler, hčerka premožnega tržaškega trgovca nemškega rodu, spoznala in poročila Antona Fabianija, veleposestnika v Kobdilju, potomca italijanske plemiške družine ki je že več generacij živela in gospodovala na tem delu Krasa. Renato je tržaški potomec teh Ferrarijev, katerih posestvo se je razpredalo zunaj štanjelskega obzidja in dalo ime znanemu Ferrarijevemu Vrtu, delo nič manj znamenitega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija, ki je bil eden od štirinajstih otrok Charlotte in Antona.
Maks Fabiani je bil eden izmed vodilnih arhitektov svojega časa – v njegovem študiju na Dunaju je bil šest mesecev kot vajenec mladenič z povprečnim risarskim talentom, ampak močno ambicijo – mladi Adolf Hitler. To je Fabianiju kot poznejšemu štanjelskemu županu zelo prav prišlo, ko mu je veliko let kasneje, sklicujoč se na osebno znanstvo z Führerjem, uspelo rešiti Štanjelsko graščino pred rušilsko jezo umikajočih se nacistov. Škoda, da ni imel istega vpliva pri partizanih, ki so grad pozneje zažgali.
Berem v spremni besedi, ki jo je napisala Anja Muck-Župan, pravnukinja Maksove sestre Ane:
“… Ko prebira knjigo, se mora neprizadet bralec soočiti z velikim izzivom: ta knjiga je hkrati slovenska in hkrati ne – njena veličina je prav v dvojnosti, v preseganju konvencionalnih tolerančnih meja. V stalnem izzivanju, da je dvojnost, trojnost, četvernost, mnoštvo edino pravilno stanje. Z Maksom Fabianijem Slovenci nikoli niso prav dobro vedeli, kaj početi: je naš ali njihov? Je plemič ali izobražen kmet?…. Verjetno je bil samo izjemen, skoraj genialen človek, ki se nikoli ki pustil ukalupiti, nikoli utesniti v okvir ene same definicije. “
Te besede sem bral v tisti štanjelski noči, in so se mi globoko vtisnile v zavest. Ta kraški multikulturalizem, kjer se italijanščina in slovenščina prepletata nad ostanki stare avstro-ogrske, nam je takoj prirasel k srcu. Miša in jaz, ob sva nagonsko vzljubila ta del Slovenije, čeprav nima nič skupnega z najino gorenjsko-ljubljansko-ribniško družinsko zgodovino. Bogve zakaj nam je Kras tako domač. Mogoče nas italijanski vpliv spominja na Buenos Aires. Mogoče nas spominja na dvojezičnost našega otroštva. Morda se bolje počutimo v več-narodnem prostoru. Resnične mi zvenijo zaključne Anjine besede:
“Zahvaljujem se tako Bogu kot svobodni človeški ljubezni, da mi v žilah polje mešana kri. Da so v meni pustili sledi grofi in tlačani, Slovenci, Nemci, Italijani in še kdo. V svoji notranjosti nikoli ne bom brala ene same knjige, šeprav bom ostala zvesta tisti, ki jo najbolj razumem.”
Vrnitev v novi dom 