Uvod

Ali se lahko vračam, če še nisem tu nikoli bil?  No ja, na obisku že. Ampak vseeno… kadarkoli razlagam, da sem rojen v Argentini, da sem tam živel vsej svojih 44 let, da sem se zdaj za stalno naselil v Sloveniji, mi ljudje prijazno odgovarjajo: “Kako lepo, da ste se vrnili.”

Nekoč je bil dom…..

 

Stare hiše imajo nekaj, kar me zelo privlači. Mogoče bom kdaj kakšno kupil in jo prenovil. Rad  bi bil lastnik koščka zgodovine.

Nepoznane zverine III

Kot če ne bi imeli zadosti domačih živali, nas sedaj obiskujejo še sosedove.

Pasja hrana naše psičke ji tako tekne, da nas ta sosedova mačka prav vsak dan obišče in potrpežljivo opazuje skozi steklena vrata kuhinje, dokler se je ne usmilimo.

Prvi sneg je prišel…

kar naenkrat! Čez noč je začel naletavati, in v enem dnevu se ga je nabralo skoraj dvajset cm.

Za nas je to prvič, če ne štejemo par tednov nazaj, ko je sicer snežilo, ampak sneg ni “zdržal”. Zdaj pa je vse belo,lepo, novo, “aaah” in “oooh”.

Tudi z manj lepe strani, kot je kidanje, ali vožnja med metežem, smo že preživeli brez večjih težav (ker imamo pač čisto nove zimske gume). Zimske gume (ali avtoplašči)… to je tudi nekaj novega, v Argentini nisem nikoli nič slišal o njih, bogve če jih na jugu uporabljajo… tukaj pa so obvezne od 15. novembra naprej. Dobro primejo, tudi če je sneg na cesti. Sicer pa tudi veliko plužijo in posipavajo s soljo, ta služba je neverjetno dobro organizirana, vsaj za nas, ki na to gledamo z “argentinskimi očmi”. Tukajšnji Slovenci najdejo zmeraj kakšno pritožbo, seveda.

Štanjel

Ozke ulice, ki se razširjajo v trge s kamnitimi vodnjaki, kamnite hiše, ki se naslanjajo ena na drugo, grad in znameniti vrt – to je Štanjel, eno izmed najstarejših in zagotovo najslikovitejših kraških naselij. Začenja se ob vznožju 363 metrov visokega griča Turn in se terasasto dviga proti vrhu. Kamnite hiše so značilno kraške, z ozkimi okni, portali in dimniki, nekatere imajo celo kamnite strešne žlebove.

Poseben značaj dajeta naselju renesančno-baročni grad in poznogotska cerkev sv. Daniela s svojevrstnim limonastim zvonikom, ki so si jo za svoje zadnje počivališče izbrali grofje Cobenzli. Prav ta grofovska družina je konec 17. stoletja dala v 15. stoletju zgrajeni graščini dokončno podobo.

Zaradi nevarnosti turških vpadov so naselje obdali z obzidjem, ki je v kamniti objem stisnilo grad, cerkev in hiše. Prva stavba zunaj obzidja je bila postavljena šele v 19. stoletju, predtem pa so, po prenehanju turške nevarnosti, hiše in del gradu naslonili na obzidje in obrambne stolpe.

Posebna znamenitost Štanjela je Ferrarijev vrt, ki ga je arhitekt Maks Fabiani ustvaril za svaka Enrica Ferrarija. Vrt velja za najpomembnejšo parkovno ureditev iz obdobja med obema vojnama. Uvrščen je med spomenike državnega pomena in ima status krajinskega parka.

Aleksandra K. Kovač

Štanjel je prvikrat spoznala Miša, ko je po kraških regionalnih cestah iskala obvoz do Nove Gorice. Samo iz daljave ga je videla, pa jo je tako prevzel, da smo morali še enkrat na ogled, tokrat sva bila zraven tudi Valči in jaz. Kratek sprehod po kamnitem  mestecu in neverjetno okusna malica (kraški pršut, domači kruh, italijanska focaccia, teran in malvazija) servirana na grajskem dvorišču,  sta nas prepričala da se moramo še enkrat vrniti, tokrat  za več časa. Par tednov kasneje smo najeli stanovanje in vsi štirje preživeli nepozaben vikend. Štanjelske ozke ulice  imajo res posebno vzdušje, skoraj irealno, kakor da bi te nenadoma čudežno prestavili v kakšno manjšo utrdbo Tolkienovega Srednjega Sveta.

Naša gostiteljica, gospa Marija Švagelj, nam je pokazala njen prevod angleške knjige My Country and my People, ki jo je napisala Wanda Škof, hčerka štanjelskega učitelja, ki se je poročila z angleškim vojakom –  kasneje slovitem popotnikom in romanopiscem –  Eric Newby, katerega je spoznala sredi vojne v nenavadnih okoliščinah, iz katerih je nastal celo holywoodski film.

Še eno knjigo nam je pokazala: “Murva Fabianijevih – Stoletje miru na Krasu” čudovita ljubezenska zgodba, ki jo je v italijanščini napisal Renato Ferrari in opisuje kako je Charlotte von Koffler, hčerka premožnega tržaškega trgovca nemškega rodu, spoznala in poročila Antona Fabianija, veleposestnika v Kobdilju, potomca italijanske plemiške družine ki je že več generacij živela in gospodovala na tem delu Krasa. Renato je tržaški potomec teh Ferrarijev, katerih posestvo se je razpredalo zunaj štanjelskega obzidja in dalo ime znanemu Ferrarijevemu Vrtu, delo nič manj znamenitega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija, ki je bil eden od štirinajstih otrok Charlotte in Antona.

Maks Fabiani je bil eden izmed vodilnih arhitektov svojega časa – v njegovem študiju na Dunaju je bil šest mesecev kot vajenec mladenič z povprečnim risarskim talentom, ampak močno ambicijo – mladi Adolf Hitler. To je Fabianiju kot poznejšemu štanjelskemu županu  zelo prav prišlo, ko mu je veliko let kasneje, sklicujoč se na osebno znanstvo z Führerjem, uspelo rešiti Štanjelsko graščino pred rušilsko jezo umikajočih se nacistov. Škoda, da ni imel istega vpliva pri partizanih, ki so grad pozneje zažgali.

Berem v spremni besedi, ki jo je napisala Anja Muck-Župan, pravnukinja Maksove sestre Ane:

“… Ko prebira knjigo, se mora neprizadet bralec soočiti z velikim izzivom: ta knjiga je hkrati slovenska in hkrati ne – njena veličina je prav v dvojnosti, v preseganju konvencionalnih tolerančnih meja. V stalnem izzivanju, da je dvojnost, trojnost, četvernost, mnoštvo edino pravilno stanje. Z Maksom Fabianijem Slovenci nikoli niso prav dobro vedeli, kaj početi: je naš ali njihov? Je plemič ali izobražen kmet?…. Verjetno je bil samo izjemen, skoraj genialen človek, ki se nikoli ki pustil ukalupiti, nikoli utesniti v okvir ene same definicije. “

Te besede sem bral v tisti štanjelski noči, in so se mi globoko vtisnile v zavest. Ta kraški multikulturalizem, kjer se italijanščina in slovenščina prepletata nad ostanki stare avstro-ogrske, nam je takoj prirasel k srcu. Miša in jaz, ob sva nagonsko vzljubila ta del Slovenije, čeprav nima nič skupnega z najino gorenjsko-ljubljansko-ribniško družinsko zgodovino. Bogve zakaj nam je Kras tako domač. Mogoče nas italijanski vpliv spominja na Buenos Aires. Mogoče nas spominja na dvojezičnost našega otroštva. Morda se bolje počutimo v več-narodnem prostoru. Resnične mi zvenijo zaključne Anjine besede:

“Zahvaljujem se tako Bogu kot svobodni človeški ljubezni, da mi v žilah polje mešana kri. Da so v meni pustili sledi grofi in tlačani, Slovenci, Nemci, Italijani in še kdo. V svoji notranjosti nikoli ne bom brala ene same knjige, šeprav bom ostala zvesta tisti, ki jo najbolj razumem.”

Nepoznane zverine obiskujejo naš vrt II

 

Pa še listje naših vrtnic obirajo.

Martinovo

Ha, spet nekaj novega. Odkrili smo, da je God sv. Martina (11. novembra) eden  od največjih slovenskih praznikov, čeprav ni dela prost dan.

Martin se je rodil na današnjem Madžarskem, v škofa pa so ga posvetili v francoskem Toursu. Znan je po svoji skromnosti, od koder tudi izhaja legenda, da je nekoč kot vojak na poti srečal prezeblega berača in ker mu ni imel ničesar drugega za podariti, je prerezal na pol svoj plašč ter eno polovico podaril beraču, da ta ne bi zmrznil.

Praznik izvira še iz poganskih časov. Ob koncu jeseni so namreč vsi pospravili letino in jo uskladiščili za zimo. Tudi število živali, ki so se skozi leto lepo redile na kmetiji, je bilo treba zmanjšati, saj so zaloge krme pozimi omejene. Ker je bilo zato v tem času mesa na kmetijah več kot sicer in ker so se želeli tradicionalno zahvaliti materi naravi za dobro letino, so pripravili praznovanje, ki se je v določeni meri ohranilo tudi do danes – na martinovo se namreč MORA dobro jesti in seveda piti. Ker je Slovenija vinorodna dežela, je pri nas poudarek na vinu, ki ravno v tem času dozori. Uradni blagoslov spremeni “nečisti” mošt v “čisto” mlado vino. Na ta dan na številnih prireditvah uprizarjajo šaljivi krst vina, ki ga opravi našemljeni škof Martin, praznujejo in blagoslavljajo pa tudi po zidanicah.

Glavni namen martinovanja pa je seveda pojedina. Tu obvezno spada zraven Martinova pečena goska, ki jo spremljata dušeno rdeče zelje in mlinci. Zakaj ravno gos? Legenda pravi, da se je skromni Martin skril med jato gosi, ko so ga sli iskali, da bi mu izročili škofovsko imenovanje. Gosi so ga z gaganjem izdale, zato so morale umreti. In še do danes prenašajo to krivdo.

No, zdaj je to praznovanje huda zadeva. Vse gostilne, oštarije, zidanice, osmice in podobno pripravlja posebne jedilnike in zabave, ljudje se zbirajo in veselijo, policija pa pazi na cestah na vinjene voznike.

Kar me nekako moti je to, da vsa moja leta v Buenos Airesu nisem niti enkrat slišal o tem praznovanju. Na Pristavi smo imeli kosila in večerje za vse mogoče – za Martinovanje pa ne. Le zakaj? Ali pred vojno ni bilo tako razširjeno? Ne vem… Ali ker je poganskega izvora? Saj je Pust tudi… Ali je mogoče vplivalo to, da buenosaireški Slovenci niso več pridelovali vina? A so mogoče v Mendozi ohranili to navado? Res ne vem.

Všeč pa mi je to, da je v glavnem Martinovo zahvalni dan – nekakšni slovenski Thanksgiving. Prav je, da se s praznovanjem zahvaljujemo materi naravi za prejete darove, in da se tudi zahvalimo Stvarniku zanje. Zato je blizu Martinovega tudi zahvalna nedelja (prva nedelja v novembru po prazniku vseh svetih).

Še zadnja misel: Sv. Martin je sveti patron mesta Buenos Airesa – njegov god pa bolj svečano praznujemo tukaj kot tam. Res zanimivo.

Nepoznane zverine obiskujejo naš vrt

Tudi krta smo imeli na obisku, pa sem pozabil dokumentirati.

Maše in cerkve II

Novi dom prinaša tudi nove urnike in nove navade. Ko smo še bili v San Isidro, smo se navadili hoditi k eni in isti maši. Tukaj v Sloveniji pa še raziskujemo cerkve in urnike, in včasih naletimo tudi na presenečenja in novosti.

Enkrat smo hoteli poskusiti ob enajstih v Trnovem, pa smo zvedeli, da ta maša ni v cerkvi, ampak v kapeli doma za ostarele in onemogle. Skoraj vsi prisotni so bili čez osemdeset, veliko že onemoglih. Duhovnik se je še posebno potrudil, da bi maša bila živahna.

Drugič smo šli k maši v cerkvici sv. Jožefa v Hruševici. Duhovnik je napovedal “ofer” – vsi smo naredili vrsto (kot za obhajilo) in nesli naše darove do oltarja, kjer je bila nameščena košarica, in duhovnik je vsakemu posebej segel v roko in se zahvalil.

Naš prvi pridelek

Prišla je jesen in pustila prav na našem vrtu užitna darila. Našim sosedom se to zdi samoumevno, nam pa je to nekaj nenavadnega…. jesti to, kar smo sami nabrali na lastnem vrtu. Če kliknete na sliko, se poveča.