Martinovo

Ha, spet nekaj novega. Odkrili smo, da je God sv. Martina (11. novembra) eden  od največjih slovenskih praznikov, čeprav ni dela prost dan.

Martin se je rodil na današnjem Madžarskem, v škofa pa so ga posvetili v francoskem Toursu. Znan je po svoji skromnosti, od koder tudi izhaja legenda, da je nekoč kot vojak na poti srečal prezeblega berača in ker mu ni imel ničesar drugega za podariti, je prerezal na pol svoj plašč ter eno polovico podaril beraču, da ta ne bi zmrznil.

Praznik izvira še iz poganskih časov. Ob koncu jeseni so namreč vsi pospravili letino in jo uskladiščili za zimo. Tudi število živali, ki so se skozi leto lepo redile na kmetiji, je bilo treba zmanjšati, saj so zaloge krme pozimi omejene. Ker je bilo zato v tem času mesa na kmetijah več kot sicer in ker so se želeli tradicionalno zahvaliti materi naravi za dobro letino, so pripravili praznovanje, ki se je v določeni meri ohranilo tudi do danes – na martinovo se namreč MORA dobro jesti in seveda piti. Ker je Slovenija vinorodna dežela, je pri nas poudarek na vinu, ki ravno v tem času dozori. Uradni blagoslov spremeni “nečisti” mošt v “čisto” mlado vino. Na ta dan na številnih prireditvah uprizarjajo šaljivi krst vina, ki ga opravi našemljeni škof Martin, praznujejo in blagoslavljajo pa tudi po zidanicah.

Glavni namen martinovanja pa je seveda pojedina. Tu obvezno spada zraven Martinova pečena goska, ki jo spremljata dušeno rdeče zelje in mlinci. Zakaj ravno gos? Legenda pravi, da se je skromni Martin skril med jato gosi, ko so ga sli iskali, da bi mu izročili škofovsko imenovanje. Gosi so ga z gaganjem izdale, zato so morale umreti. In še do danes prenašajo to krivdo.

No, zdaj je to praznovanje huda zadeva. Vse gostilne, oštarije, zidanice, osmice in podobno pripravlja posebne jedilnike in zabave, ljudje se zbirajo in veselijo, policija pa pazi na cestah na vinjene voznike.

Kar me nekako moti je to, da vsa moja leta v Buenos Airesu nisem niti enkrat slišal o tem praznovanju. Na Pristavi smo imeli kosila in večerje za vse mogoče – za Martinovanje pa ne. Le zakaj? Ali pred vojno ni bilo tako razširjeno? Ne vem… Ali ker je poganskega izvora? Saj je Pust tudi… Ali je mogoče vplivalo to, da buenosaireški Slovenci niso več pridelovali vina? A so mogoče v Mendozi ohranili to navado? Res ne vem.

Všeč pa mi je to, da je v glavnem Martinovo zahvalni dan – nekakšni slovenski Thanksgiving. Prav je, da se s praznovanjem zahvaljujemo materi naravi za prejete darove, in da se tudi zahvalimo Stvarniku zanje. Zato je blizu Martinovega tudi zahvalna nedelja (prva nedelja v novembru po prazniku vseh svetih).

Še zadnja misel: Sv. Martin je sveti patron mesta Buenos Airesa – njegov god pa bolj svečano praznujemo tukaj kot tam. Res zanimivo.

Pizza, pica, picza

Hej, končno sem prišel do priložnosti, da poskusim pravo italijansko pizzo. No ja, rimsko pizzo (pravijo, da je napolitanska drugačna). Prav nasproti Kolozeja sem povabil Mišo nanjo. Na moje kar veliko začudenje sem dognal, da je le prav taka, kakršno dobiš pri nas v Škofljici. Dobra, ampak ne taka kot v Argentini. Sir je drugačen, bolj podoben ementalerju kot pa argentinski verziji muzzarelle, ki se ji po slovensko pravi mocarela. Evropska mocarela je bolj bela in trda. Še druga razlika – tukaj so vse pice individualne – prosiš samo zase, malo ali veliko. Ta velika je kar velika, ampak tako tenka, da jo zlahka pospraviš. Nanjo pa naložijo bolj malo sira, pač pa več drugih stvari, podobno kot v Argentini, in tudi lokalne posebnosti. kot gozdne gobe, pršut (kraška) in slanino in klobase (kmečka).

Oh, Kranjska klobasa

V Buenos Airesu sem večkrat sanjal o tem, kako bo, kadar bom imel dnevno na razpolago kranjske klobase. Ne vem zakaj sem imel predstavo, da bom na vsakem ljubljanskem vogalu  lahko dobil kranjske klobase in čevapčiče, kot choripanes in panchos na buenosaireških cestah.  Najbrž  ta zmotna predstava izvira še iz  tombol in drugih prireditev na v Pristavi mojega otroštva.

Kakšno razočaranje…. Nič takega ni… če hočeš čevapčiče ali kranjsko klobaso, moraš v gostilno, ali pa si jih kupiš v trgovini in si jih sam pripraviš.

Kaj pa dobiš na cesti? Burek! Pa tudi pice in kebab. In kakšen fast food se tudi najde, seveda. Sladoled, pa tudi pečena koruza in pečen kostanj, kadar je pravi čas zanje.

Kranjske klobase pa ni. Na žalost…