Pizza, pica, picza

Hej, končno sem prišel do priložnosti, da poskusim pravo italijansko pizzo. No ja, rimsko pizzo (pravijo, da je napolitanska drugačna). Prav nasproti Kolozeja sem povabil Mišo nanjo. Na moje kar veliko začudenje sem dognal, da je le prav taka, kakršno dobiš pri nas v Škofljici. Dobra, ampak ne taka kot v Argentini. Sir je drugačen, bolj podoben ementalerju kot pa argentinski verziji muzzarelle, ki se ji po slovensko pravi mocarela. Evropska mocarela je bolj bela in trda. Še druga razlika – tukaj so vse pice individualne – prosiš samo zase, malo ali veliko. Ta velika je kar velika, ampak tako tenka, da jo zlahka pospraviš. Nanjo pa naložijo bolj malo sira, pač pa več drugih stvari, podobno kot v Argentini, in tudi lokalne posebnosti. kot gozdne gobe, pršut (kraška) in slanino in klobase (kmečka).

Oh, Kranjska klobasa

V Buenos Airesu sem večkrat sanjal o tem, kako bo, kadar bom imel dnevno na razpolago kranjske klobase. Ne vem zakaj sem imel predstavo, da bom na vsakem ljubljanskem vogalu  lahko dobil kranjske klobase in čevapčiče, kot choripanes in panchos na buenosaireških cestah.  Najbrž  ta zmotna predstava izvira še iz  tombol in drugih prireditev na v Pristavi mojega otroštva.

Kakšno razočaranje…. Nič takega ni… če hočeš čevapčiče ali kranjsko klobaso, moraš v gostilno, ali pa si jih kupiš v trgovini in si jih sam pripraviš.

Kaj pa dobiš na cesti? Burek! Pa tudi pice in kebab. In kakšen fast food se tudi najde, seveda. Sladoled, pa tudi pečena koruza in pečen kostanj, kadar je pravi čas zanje.

Kranjske klobase pa ni. Na žalost…