Martinovo

Ha, spet nekaj novega. Odkrili smo, da je God sv. Martina (11. novembra) eden  od največjih slovenskih praznikov, čeprav ni dela prost dan.

Martin se je rodil na današnjem Madžarskem, v škofa pa so ga posvetili v francoskem Toursu. Znan je po svoji skromnosti, od koder tudi izhaja legenda, da je nekoč kot vojak na poti srečal prezeblega berača in ker mu ni imel ničesar drugega za podariti, je prerezal na pol svoj plašč ter eno polovico podaril beraču, da ta ne bi zmrznil.

Praznik izvira še iz poganskih časov. Ob koncu jeseni so namreč vsi pospravili letino in jo uskladiščili za zimo. Tudi število živali, ki so se skozi leto lepo redile na kmetiji, je bilo treba zmanjšati, saj so zaloge krme pozimi omejene. Ker je bilo zato v tem času mesa na kmetijah več kot sicer in ker so se želeli tradicionalno zahvaliti materi naravi za dobro letino, so pripravili praznovanje, ki se je v določeni meri ohranilo tudi do danes – na martinovo se namreč MORA dobro jesti in seveda piti. Ker je Slovenija vinorodna dežela, je pri nas poudarek na vinu, ki ravno v tem času dozori. Uradni blagoslov spremeni “nečisti” mošt v “čisto” mlado vino. Na ta dan na številnih prireditvah uprizarjajo šaljivi krst vina, ki ga opravi našemljeni škof Martin, praznujejo in blagoslavljajo pa tudi po zidanicah.

Glavni namen martinovanja pa je seveda pojedina. Tu obvezno spada zraven Martinova pečena goska, ki jo spremljata dušeno rdeče zelje in mlinci. Zakaj ravno gos? Legenda pravi, da se je skromni Martin skril med jato gosi, ko so ga sli iskali, da bi mu izročili škofovsko imenovanje. Gosi so ga z gaganjem izdale, zato so morale umreti. In še do danes prenašajo to krivdo.

No, zdaj je to praznovanje huda zadeva. Vse gostilne, oštarije, zidanice, osmice in podobno pripravlja posebne jedilnike in zabave, ljudje se zbirajo in veselijo, policija pa pazi na cestah na vinjene voznike.

Kar me nekako moti je to, da vsa moja leta v Buenos Airesu nisem niti enkrat slišal o tem praznovanju. Na Pristavi smo imeli kosila in večerje za vse mogoče – za Martinovanje pa ne. Le zakaj? Ali pred vojno ni bilo tako razširjeno? Ne vem… Ali ker je poganskega izvora? Saj je Pust tudi… Ali je mogoče vplivalo to, da buenosaireški Slovenci niso več pridelovali vina? A so mogoče v Mendozi ohranili to navado? Res ne vem.

Všeč pa mi je to, da je v glavnem Martinovo zahvalni dan – nekakšni slovenski Thanksgiving. Prav je, da se s praznovanjem zahvaljujemo materi naravi za prejete darove, in da se tudi zahvalimo Stvarniku zanje. Zato je blizu Martinovega tudi zahvalna nedelja (prva nedelja v novembru po prazniku vseh svetih).

Še zadnja misel: Sv. Martin je sveti patron mesta Buenos Airesa – njegov god pa bolj svečano praznujemo tukaj kot tam. Res zanimivo.